Se danes se spomnim, kot bi bilo včeraj. Sedela sem na balkonu družinskega ciprskega hotela s pogledom na morje. Bilo 40+ stopinj in tako sem lepo v senčki po dolgem času brala nemški ljubezenski roman, ki sem ga našla v hotelski »knjižnici«.

Počutila sem se fenomenalno. Po dolgem času sem se počutila, da delam nekaj, ob čemer mi zaigra srce. Pozabila sem že, kakšne je to sploh občutek. In skoraj zajokala, ko sem spoznala, da že eno leto moje srce ni igralo, ampak nemo ždelo predse.

Tako ali tako je obupalo, da bi mi sporočilo, kaj si želim. Itak nisem slišala. Ali pa nisem poslušala. Itak nisem imela časa. Itak bi mogla biti vesela za službo, ki jo imama – vsaj to sem vsak dan poslušala od drugih.

No, pa je prišel trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabila. Trenutek, ko se zaveš, da te življenje pelje v napačno smer, da ne šofiraj ti, ampak da si na vlaku, ki brzi v napačno smer. Ste že kdaj imeli takšen občutek?

In ko sem občutku končno dala priložnost, da se razvije in izrazi, je postajal vse večji in močnejši. Vse bolj je vpil in hotel obrniti vlak v drugo smer. In to priložnost je dobil kje drugje, kot na dopustu. Ko ni bilo milijon obveznosti, ko ni bilo nenehnega hitenja, telefonov, e-mailov, šefov, prometnih zamaškov, likanja srajc in loščenja čevljev. Vsak dan na avtopilotu od doma do službe, po avtocesti, na bencinsko, v trgovino …

KONČNO je imel ta moj mali glasek priložnost, da zavpije, zajoče, se nasmeje in spregovori z mano. »Pusti službo,« je rekel. In HOP na svoje. In tako sem šla.

Reakcije so bile mešane – od tega, da sem nora, do tega da sem pogumna. Zaplavala sem v ogromno morje, o katerem nisem imela prav veliko pojma, niti se mi ni prav veliko sanjalo, kaj si želim. Vedela sem le, česa si ne želim. In to je bil zame dovolj dober začetek!

Danes je že več kot tri leta in pol, do mojega ciprskega dopusta. Čas je kar poletel, jaz pa v tem času pridobila en kup izkušenj in znanja, ki mi pomagajo vsak dan. Zdaj vem, kaj bi storila drugače, če bi začela »z nule«. Če vas zanima, se lahko prijavite na moje brezplačno predavanje 4 stvari, ki bi jih storila drugače, če bi še enkrat začela »z nule«.

3 stvari, ki sem jih v tem času spoznala, so naslednje:

  1. You don’t have to be great to start, but you have to start to be great. (Zig Ziglar)

Vedno začnemo tam, kjer smo, s tistim, kar znamo. Seveda lahko vedno nadgrajujejo in tako sledimo svoji intuiciji, kam nas pelje. Nikoli ni dolgčas, ker se nam vedno odpirajo nova obzorja.

  1. Bodi ponosen nase in na pot, ki si jo že opravil.

Vsak od nas je unikaten in hodi po svoji poti. Zato bodite ponosni na pot, ki ste jo že prehodili, izzive, ki ste jih že premagali. Primerjati se z drugimi je nesmiselno, saj vsak hodi po svoji poti. Poleg tega se ponavadi primerjamo z neko sliko, ki jo drugi kažejo navzven, ki ga nikoli ni popolnoma resnična. Pri sebi pa poznamo tudi tisto globljo resnico, ki jo čutimo globoko v sebi. Zato nikoli primerjati odrske predstave drugih z zaodrsko pripravo, ki je vasJ.

  1. Podjetništvo je za pogumne.
    (mogoče včasih tudi malo »nore«).

Če je vaša najvišja vrednota varnost, potem se zna zgoditi, da boste v podjetništvu v začetnih korakih malce trpeli oz. boste morali stopati zelo previdno. Če pa v sebi čutite neizmerno željo po svobodi v vseh oblikah, potem boste v podjetništvu zacveteli J. Mene svoboda, da delam, kar želim, kdaj želim in s kom želim navdihuje prav vsak dan. In občutek, da je bistvo vsega le iskanje presečišč med tem, kaj jaz rada delam, in tem, kar drugi želijo kupiti, je izpolnjenost na neki ravni, ki si je prej nikoli nisem niti predstavljala.
Toliko za danes:)

 

Želite prebrati mojo knjigo, ki je leta 2016 izšla na Amazonu? V njej opišem svojo pot iz službe v podjetništvo 🙂 Ker ste bralci mojih novičk, jo lahko s kodo MYLIFE le ta teden dobite le za 9,90 eur + 2, 5 eur poštnine = 12,40 eur. Kliknite tukaj in si priskrbite svoj izvod 🙂